O knjigi
Iz knjige
Jadranje
Je Jadransko morje dobilo ime po jadranju ali jadranje po Jadranskem morju? Če so se z jadranjem nekoč ukvarjali ljudje, ki so bili z morjem najbolj povezani, ga spoštovali in se ga mestoma celo bali, se jadranje, toliko bolj poletno jadranje, počasi, a gotovo, spreminja v prestižen način preživljanja poletnih počitnic. Mnogokrat se zaradi jadralk in jadralcev, ki si morje prilaščajo, si ga poskušajo podrediti in prilagoditi svojim celinskim glavam, spremeni v nočno moro. A morje ostaja morje - nagrajuje skromne, vztrajne in drzne, kaznuje bahave in predrzne.
Kamp
Kamp je naravno okolje slovenske turistke in turista. Kamp je podaljšek taborništva, veselja do življenja z naravo in v naravi, okolje, kjer odvržemo spone urbanega življenja in se predajamo čistim, prvotnim užitkom. A je kamp obenem tudi okolje, kjer veljajo natančna pravila sosedskih odnosov, tipično slovenskih mikrobojev za prisvajanje mikromej (namesto ponarodele »Samo da bi sosedu krava crknila« na Jadranu veljajo tihe, nikdar izrečene krilatice »Samo da bi sosed kupil staro ribo«, »Samo da bi sosedu ne bi našel proste parcele s pogledom na morje«, »Samo da bi sosed stopil na ježka«) in vzpostavljanje hierarhičnih odnosov, prvenstveno glede na to, kako dolgo smo prisotni v določenem kampu. A Jadran tudi v nas, Slovencih, slejkoprej, prebudi najnežnejše plati naših nravi – solidarnost ter pristno skrb za sočloveka. Četudi gre za soseda.
Mačke
Tako je govoril barba Stipe: Otoške mačke so zveri, ti rečem. Čeprav se poleti pretvarjajo, da so lepo vzgojene, človeku prijazne živali, moraš biti vedno pripravljen, da ti bodo v vrat zasadile svoje ostre zobe. Med turistično sezono se preoblečejo v kostume ljubkih živalic, odigrajo svoje vloge, pozirajo pred fotografskimi objektivi mobilnih telefonov turistov, se jim dobrikajo in drgnejo ob njihove noge, če od mize dobijo kos bele ribe ali dva, pa milo zamjavkajo. Ampak jeseni pokažejo svojo pravo naravo. Če jih pozorno opazuješ, kmalu ugotoviš, da so povsem različne. Na našem otoku, na primer, prebivajo aristokratke, ribiške mačke, intelektualke, filozofinje, zaspanke in manekenke. V poletnem preobilju hrane, ljubezni, prostora in časa se mačke razmnožijo čez vse mere. Meni, na primer, se je lani zgodilo, da sem spomladi začel hraniti tri majhne muce, sredi septembra pa je pri meni vsak dan obedovalo osemnajst mačk in mačkonov. In oktobra so se začele spet spreminjati v zveri.
Otok
Ko sedemo na trajekt ali se z jadrnico ali drugačnim plovilom približujemo otoku, za sabo puščamo celino. Z vsako miljo potovanja proti otoku se topijo naše celinske, vsakodnevne težave in skrbi. Otok je za (slovenskega) turista obet miru, sprostitve in oddiha. A če na otok priplujemo nemirni, nesproščeni in zadihani, se zna zgoditi, da se tovrstni občutki na njem le poglobijo.
Pošta
Barba Darko se je obrnil k barba Mati in ga nasmejano vprašal: »Nova pošta?« Barba Mate se je jezno obrnil proti njemu: »Mah, sploh mi ni hotel povedati, kje je, vse dokler mu nisem obljubil, da na njegovi hiši zamenjam vsa okna in vrata.« Nič mi ni bilo jasno. Še manj čez dva dni, ko sem šjoro Jadranko opoldne vprašal, kje je barba Mile: »Že zjutraj je odšel iskat staro pošto, pa ga še vedno ni nazaj.« Zvečer me je barba Nino zapeljal do trgovine v mestu in razlagal o tem, da novih pošt ni, stare pošte pa so izropane. »Zdaj je vse digitalno, na telefonu pogledaš, kakšno bo vreme, potem pa preko monitorja ugotoviš globino,« je dodal. Razumel sem, da analogno pošiljanje pisem in razglednic ni več v modi, ampak še vedno mi ni bilo jasno, kako je mogoče, da je na otoku s tritisoč prebivalci več pošt, da na njem obstajajo stare pošte in nove pošte, da domačini pošte ropajo in si medsebojno tajijo njihove lokacije.
O avtorju
Impressum
